Kljub zlomljenim rebrom zaradi padca z lestve v svoji knjižnici je Boris Podrecca, fenomen oblikovanja prostora, na letošnji gradbeni konferenci v Portorožu gradbenike ljubeznivo prisilil v razmislek. O tem, da ima tisto, kar gradijo, tudi brez dodatnih stroškov lahko več funkcionalnosti kot le eno. In za svoje uvodno predavanje je od gradbenikov, ki arhitektov že pregovorno ne marajo, dobil glasen in dolg aplavz.

Govor je bil o polifoniji v arhitekturi. Beseda zveni zelo akademsko. Dejansko pa pomeni le zahtevo, naj prostor, ki ga arhitekt oblikuje in gradbenik zgradi, omogoča več funkcij človekovega življenja. Ne le ene same! Naštel je kopico primerov iz prakse.

Hodnik, ki jih Podrecca strastno sovraži, tako postane galerija, vrt priložnost za občudovanje razgleda, prostor za posedanje ali za pogovor. Čisto navaden most za pešce lahko – brez dodatnih stroškov – na vrhu loka mimoidočim ponudi klopco in postane mali trg. Nagib fasade za nekaj stopinj, recimo, ne zahteva statičnih posegov niti višjih stroškov, pa zmanjša potrebo po senčenju in iz dolgočasne fasade z igro senc brezplačno poživi prostor. Svetloba in senca sta vendar zastonj.

V sosednji Avstriji, tako Podrecca, je tovrstna polifonija arhitekture – ki je končno le odsev polifonije življenja – že uzakonjena. Ne gradijo več spalnih naselij, ampak s skupnimi prostori za praznovanja in rekreacijo, s knjižnico in ozelenjenimi notranjimi dvorišči ter s prostori za poslovni in trgovski program ponudijo možnost, da na istem mestu poteka vse več življenjskih funkcij. Končno se s tem zmanjša tudi ogljični odtis, saj je treba manjkrat sesti v avto in na telovadbo ali trgovino potovati na drugi konec mesta.

»Stil ni več važen,« je sklenil Podrecca. Dolgočasne minimalistične stolpnice, ki jim pravi napolitanke, pa so izgubljen potencial. Vsaka stavba je original, pomembno je le, da ima neko čustvenost, ki zbudi pozornost ljudi.